Датотека:Ivan Maček Matija.jpg

Величина овог приказа: 368 × 600 пиксела. 2 друге резолуције: 147 × 240 пиксела | 392 × 639 пиксела.

Оригинална датотека ‎(392 × 639 пиксела, величина датотеке: 169 kB, MIME тип: image/jpeg)

Ово је датотека са Викимедијине оставе. Информације са њене странице са описом приказане су испод.
Викимедијина остава је складиште слободно лиценциралних мултимедијалних датотека. И Ви можете да помогнете.

Опис

English: Ivan Maček - Matija (1908-1993)

Датум

21. јул 1961.

Извор

This file has been extracted from another file

: Glavna svečanost ob 20-letnici vstaje slovenskega ljudstva 1961 (4).jpg

Аутор



Опис	словеначки- фотограф
Датум рођења/смрти		март 2018.
Период рада	20 century date QS:P,+1950-00-00T00:00:00Z/7
Место рада	Марибор
Нормативна контрола	: Q58242454 VIAF: 305483586

Дозвола
(Поновно коришћење ове датотеке)

Овај словеначки рад је у јавном власништву јер испуњава један од следећих услова:

а) рад познатог аутора који је умро пре 1. јануара 1945.
б) рад непознатог аутора који је објављен пре 1. јануара 1945.
в) фотографија или рад примењене уметности објављен пре 1. јануара 1970.

Имајте на уму да други радови постају јавно власништво тек после 70 година од смрти аутора или ако је објављен анонимно 70 година од објављивања. У том случај молимо вас користите {{PD-old-70}}.

Deutsch ∙ English ∙ 日本語 ∙ македонски ∙ slovenščina ∙ српски / srpski ∙ +/−

Историја датотеке

Кликните на датум/време да бисте видели тадашњу верзију датотеке.

	Датум/време	Минијатура	Димензије	Корисник	Коментар
тренутна	10:24, 13. новембар 2014.		392 × 639 (169 kB)	Ipos	{{Information \|Description ={{en\|1=Ivan Maček - Matija (1908-1993)}} \|Source ={{ExtractedFrom\|Glavna svečanost ob 20-letnici vstaje slovenskega ljudstva 1961 (4).jpg}} \|Author ={{creator:Jože Gal}} \|Date =1961-07-21 \|Per...

Употреба датотеке

Следећа страница користи ову датотеку:

Иван Мачек

Глобална употреба датотеке

Други викији који користе ову датотеку:

Употреба на en.wikipedia.org
- President of Slovenia
- List of speakers of the National Assembly of Slovenia
Употреба на it.wikipedia.org
- Ivan Maček
Употреба на ja.wikipedia.org
- スロベニアの大統領
Употреба на ru.wikipedia.org
- Президент Словении
Употреба на sk.wikipedia.org
- Maček (priezvisko)

Метаподаци

Ова датотека садржи додатне податке, који вероватно долазе од дигиталног фотоапарата или скенера коришћеног за дигитализацију.

Ако је првобитно стање датотеке промењено, могуће је да неки детаљи не описују измењену датотеку у потпуности.

Аутор	Večer arhiv
Кратак наслов	21. julij 1961, Ljubljana: Glavna svečanost ob 20-letnici vstaje slovenskega ljudstva se je začela ob 20.30 z zvoki fanfar. Takoj zatem je tri tisoč pevcev in članov orkestra pod taktirko profesorja Radovana Gobca izvedlo Internacionalo in dve borbeni pesmi. Veliko zborovanje v Ljubljani je otvoril sekretar okrajnega komiteja ZK Ljubljana Franc Popit, ki je najprej pozdravil prvega komandanta partizanskih enot Slovenije Franca Leskoška in prvega komisarja glavnega štaba Miho Marinka, zatem pa še predsednika republiškega izvršnega sveta Borisa Kraigherja, organizacijskega sekretarja komiteja ZK Slovenije Ivana Mačka, predsednico glavnega odbora SZDL Slovenije Vido Tomšičevo, delegacije iz drugih ljudskih republik in predstavnike slovenskih manjšin v Italiji in na Koroškem. Toplo pozdravljen od številnih udeležencev proslave je nato spregovoril prvi komandant partizanskih enot Slovenije Franc Leskošek. Pred začetkom govora Franca Leskoška je prispel iz Šibenika tudi podpredsednik zveznega izvršnega sveta Aleksander Rankovič, ki so ga udeleženci proslave navdušeno pozdravili. Praznično razpoložena Ljubljana je na večer pred dnevom vstaje slovenskega naroda doživela dogodek, ki mu ni primerana naših tleh. Vsepovsod so vihrale zastave, borbene, z neuklonljivim duhom, glavo in ponosom prežete pesmi so osvojile ulice in trge, kjer so reke ljudi zaustavile ves motorni promet in ga potisnile v obrobne predele mesta. Železniška postaja je grozila, da se bo vsak čas razletela od navalamnožic, ki so se sicer neprenehoma razlivale po trgu Osvobodilne fronte in naprej, vendar so vlaki vsako minuto znova pripeljali nove tisoče veselo razpoloženih obrazov. Če bi še kolone avtomobilov, ki so ta dan prišle po vseh glavnih prometnih žilah, navalile v središče mesta, bi promet obstal in nihče več ne bi mogel razvozlati orjaškega vozla vozil in teles. Avtomobilske kolone so se ustavljale na parkirnih prostorih v predmestjih. Samo preko Trojan so tam privozile kolone iz Štajerske in Koroške, tako dolge, da bi v strnjeni vrsti zavzele 120 km ceste. Pešci so se s pločnikov zlili na široke ceste, kjer običajno brez konkurence gospodarijo motorna vozila. Ure in ure so se strnjene reke ljudi valile po Titovi, Cankarjevi, Prešernovi, Celovški in drugih cestah proti osrednjemu slavnostnemu prostoru v Tivolskem parku. Ure in ure nihče ni vedel, kje je začetek in kje je konec tega mogočega gibanja. Prišla je noč, toda ta dan je bila brez moči. Orjaški reflektorji so jo skoraj spremenili v dan. Prostrana travnata poljana v parku Tivoli ni bila več tiho sprehajališče s cvetjem med travo in obraslimi drevesi. Bila je samo še petje, ploskanje in morje nemirnih človeških glasov. Tu je prostora za 150 tisoč, za 200 tisoč ljudi v skrajnem primeru, so govorili izvedenci. Toda travnata arena je bila že polna do zadnjih kotov pod pobočji Rožnika, ko ulice v mestu niso bile nič manj prazne in bučne kakor prej. Reke ljudi so se še kar naprej valile proti slavnostnemu prostoru in, ko niso mogle več naprej, so se ustavljale na vsaki pedi zemlje, kjer je bilo le prostora za nekaj stopa. 150 tisoč? Toliko smo računali. 200 tisoč? Smešno! 250 tisoč? Morda, toda... če rečemo, da se je množične slavnosti v Ljubljani udeležilo 300 tisočSlovencev, smo skromni. Prve vrste pred tribuno so si vzeli ljudje. 45 mladinskih delovnih brigad je s pesmijo čakalo na začetek slavja. Med njimi so bili prav tako brigadirji, toda tisti iz krvavih dni, ko sta bila življenje in ponos edino bogastvo, ki nam je še ostalo. Zidanškova, Šercerjeva, Tomšičeva, Cankarjeva, Prešernova... Zastave so spet zavihrale nad glavami neuklonljivih ljudi. Brigadirji od nekdaj in brigadirji od zdaj so bili skupaj. Fanfare. S polkrožne tribune je iz tisoč grl zaorila internacionala in z njo delavski pozdrav in zastava partije.Živel Luka! se je iztisnilo iz grla od let upognjenega starčka, ki je skupaj z deset tisoči drugih pomahal z roko v pozdrav, ko je prvi komandant NOV in PO Slovenije Franc Leskošek - Luka prišel na govorniški oder in začel: Tovariši
Назив слике	21. julij 1961, Ljubljana: Glavna svečanost ob 20-letnici vstaje slovenskega ljudstva se je začela ob 20.30 z zvoki fanfar. Takoj zatem je tri tisoč pevcev in članov orkestra pod taktirko profesorja Radovana Gobca izvedlo Internacionalo in dve borbeni pesmi. Veliko zborovanje v Ljubljani je otvoril sekretar okrajnega komiteja ZK Ljubljana Franc Popit, ki je najprej pozdravil prvega komandanta partizanskih enot Slovenije Franca Leskoška in prvega komisarja glavnega štaba Miho Marinka, zatem pa še predsednika republiškega izvršnega sveta Borisa Kraigherja, organizacijskega sekretarja komiteja ZK Slovenije Ivana Mačka, predsednico glavnega odbora SZDL Slovenije Vido Tomšičevo, delegacije iz drugih ljudskih republik in predstavnike slovenskih manjšin v Italiji in na Koroškem. Toplo pozdravljen od številnih udeležencev proslave je nato spregovoril prvi komandant partizanskih enot Slovenije Franc Leskošek. Pred začetkom govora Franca Leskoška je prispel iz Šibenika tudi podpredsednik zveznega izvršnega sveta Aleksander Rankovič, ki so ga udeleženci proslave navdušeno pozdravili. Praznično razpoložena Ljubljana je na večer pred dnevom vstaje slovenskega naroda doživela dogodek, ki mu ni primerana naših tleh. Vsepovsod so vihrale zastave, borbene, z neuklonljivim duhom, glavo in ponosom prežete pesmi so osvojile ulice in trge, kjer so reke ljudi zaustavile ves motorni promet in ga potisnile v obrobne predele mesta. Železniška postaja je grozila, da se bo vsak čas razletela od navalamnožic, ki so se sicer neprenehoma razlivale po trgu Osvobodilne fronte in naprej, vendar so vlaki vsako minuto znova pripeljali nove tisoče veselo razpoloženih obrazov. Če bi še kolone avtomobilov, ki so ta dan prišle po vseh glavnih prometnih žilah, navalile v središče mesta, bi promet obstal in nihče več ne bi mogel razvozlati orjaškega vozla vozil in teles. Avtomobilske kolone so se ustavljale na parkirnih prostorih v predmestjih. Samo preko Trojan so tam privozile kolone iz Štajerske in Koroške, tako dolge, da bi v strnjeni vrsti zavzele 120 km ceste. Pešci so se s pločnikov zlili na široke ceste, kjer običajno brez konkurence gospodarijo motorna vozila. Ure in ure so se strnjene reke ljudi valile po Titovi, Cankarjevi, Prešernovi, Celovški in drugih cestah proti osrednjemu slavnostnemu prostoru v Tivolskem parku. Ure in ure nihče ni vedel, kje je začetek in kje je konec tega mogočega gibanja. Prišla je noč, toda ta dan je bila brez moči. Orjaški reflektorji so jo skoraj spremenili v dan. Prostrana travnata poljana v parku Tivoli ni bila več tiho sprehajališče s cvetjem med travo in obraslimi drevesi. Bila je samo še petje, ploskanje in morje nemirnih človeških glasov. Tu je prostora za 150 tisoč, za 200 tisoč ljudi v skrajnem primeru, so govorili izvedenci. Toda travnata arena je bila že polna do zadnjih kotov pod pobočji Rožnika, ko ulice v mestu niso bile nič manj prazne in bučne kakor prej. Reke ljudi so se še kar naprej valile proti slavnostnemu prostoru in, ko niso mogle več naprej, so se ustavljale na vsaki pedi zemlje, kjer je bilo le prostora za nekaj stopa. 150 tisoč? Toliko smo računali. 200 tisoč? Smešno! 250 tisoč? Morda, toda... če rečemo, da se je množične slavnosti v Ljubljani udeležilo 300 tisočSlovencev, smo skromni. Prve vrste pred tribuno so si vzeli ljudje. 45 mladinskih delovnih brigad je s pesmijo čakalo na začetek slavja. Med njimi so bili prav tako brigadirji, toda tisti iz krvavih dni, ko sta bila življenje in ponos edino bogastvo, ki nam je še ostalo. Zidanškova, Šercerjeva, Tomšičeva, Cankarjeva, Prešernova... Zastave so spet zavihrale nad glavami neuklonljivih ljudi. Brigadirji od nekdaj in brigadirji od zdaj so bili skupaj. Fanfare. S polkrožne tribune je iz tisoč grl zaorila internacionala in z njo delavski pozdrav in zastava partije.Živel Luka! se je iztisnilo iz grla od let upognjenega starčka, ki je skupaj z deset tisoči drugih pomahal z roko v pozdrav, ko je prvi komandant NOV in PO Slovenije Franc Leskošek - Luka prišel na govorniški oder in začel: Tovariši
Оријентација	Нормално
Коришћени софтвер	Adobe Photoshop 7.0
Датум и време последње промене датотеке	18:41, 20. мај 2005.
Простор боје	Дештеловано

Датотека:Ivan Maček Matija.jpg

Натписи

Ставке приказане у овој датотеци

приказује

Иван Мачек

настанак

21. јул 1961

Историја датотеке

Употреба датотеке

Глобална употреба датотеке

Метаподаци